Vojko Pogačar: NOTRANJE POKRAJINE IN PERIODIČNI MODEL BARV / Tomaž Ebenšpanger: ISKANJA

Kje: HAM, Krekova 2, Maribor
Kdaj: 08.10.2019 ob 18:00
Trajanje: 08.10.2019 - 22.10.2019

DVOJNA RAZSTAVA:
 
Vojko Pogačar: NOTRANJE POKRAJINE IN PERIODIČNI MODEL BARV / Tomaž Ebenšpanger: ISKANJA
 
 
Vojko Pogačar: NOTRANJE POKRAJINE IN PERIODIČNI MODEL BARV
Življenjepis tokratnega razstavljalca, profesorja na mariborski Strojni fakulteti in likovnega ustvarjalca, je poleg umetniških referenc poln referenc tudi iz področij, ki so povezana z oblikovanjem, tehnologijo in znanostjo. Njegove raziskave, povezane z barvnimi teorijami, je objavljal v prestižnih revijah, oblikoval je za vrsto pomembnih podjetij in inštitucij (npr. Paloma, SNG Maribor, Festival Borštnikovo srečanje, Festival Lent, Radenska...), med prvimi je kot umetnik raziskoval možnosti uporabe 3D skeniranja, laserskih in 3D printov v Sloveniji.
Na tokratni razstavi so predstavljena njegova dela iz cikla Notranje pokrajine ter dela iz bolj likovno teoretično obarvanega cikla Periodni model barv. V slednjih Pogačar obravnava, ilustrira in slikovno razlaga njegovo vizijo barvne sintakse oziroma barvne lingvistike ter druge vidike v načinu dojemanja, sistematičnega urejanja barv in barvne teorije bolj splošno.
Te grafike so nekakšne ilustracije, idejne zasnove, skozi katere dobimo vpogled v njegov logičen, sistematičen način obravnavanja razmerij, ki jih ljudje gradimo do barvnega sveta sicer zelo subjektivno. Namreč po eni strani gre za izredno občutljivo, skoraj povsem osebno občutenje, ki nam ga sprožijo barvne senzacije, naša čustvena odzivanja so vedno odvisna od neštetih predpostavk in predvsem od vseh naših prejšnjih doživetij in izkušenj. Po drugi strani pa smo pri barvah soočeni s fizikalnimi in kemičnimi lastnostmi, s svetlobnimi učinki in konec koncev z že izdelanimi modeli, po katerih barvne odtenke dobivamo po različnih metodah in tehnoloških postopkih, predvsem pa vse te odtenke vpeljujemo v izredno natančne barvne sheme, karte, modele. Vse to nam omogoča določati, organizirati, vnašati in manipulirati z barvnimi površinami tako v elektronski kot tudi v fizičnih oblikah nanosov barv in kar ni zanemarljivo, raziskovanja na vplive teh barvnih odnosov na naš čustveni odziv omogoča tudi izredno natančno usmerjenost pri vzbujanju naših čustvenih reakcij preko teh odnosov.
Pri delih iz cikla Notranje pokrajine pa se Pogačarjevo raziskovanje usmerja v uporabo visokih tehnologij pri interpretaciji telesa na način, ki je po svoje zelo poseben. Že po naslovu cikla namreč vidimo, da se vpeljevanje pokrajine dogaja kot nekaj, kar je notranje, kar je torej vezano na notranje, čustveno, morda čutno doživljanje. Toda, ko zvemo ali ko opazimo, da gre za pokrajine, ki so oblikovane s pomočjo skeniranega lastnega telesa avtorja razstave in da se s pomočjo računalniške grafike in 3D tehnologij lahko avtor »sprehaja« po tem, v bistvu matematičnem, poligonalnem modelu, nam postane jasno, da se konceptualno jedro odmika od vseh predstav o »pokrajinah«, ki jih imamo kot dediči evropskega slikarstva..
Če je namreč antično slikarstvo krajino upodabljalo realistično, toda z bolj ali manj jasnimi namigi na prisotnost božanskih sil in herojskih subjektov… in če je srednjeveško slikarstvo krajino obravnavalo predvsem iz vidika dualističnega razloma med božanskim pogledom na božjo stvaritev in med domišljijskimi pokrajinami moralne ničevosti… in če je renesansa odprla pogled v krajino, ki je vzpostavil subjektivni vidik… potem je Pogačarjeva obravnava krajine kot nek dvojni preobrat: krajina nastaja le še kot posledica spomina na naravo in sicer niti ne kot podoba računalniško generiranih fraktalnih množic, temveč še bolj zapredeno v splet računalniške, tehnološke odmaknjenosti od kakršnekoli kultne predispozicije. Opna skeniranega avtorjevega telesa služi kot projekcija, v katero investiramo naš spomin na pokrajino in samo to dejstvo, da naša misel tako učinkovito prevzema okoliščine in da se tako zlahka vživimo v zgolj podobnost, nam sproži določen vidik praspomina na sublimna stanja estetskih občutenj, s kakršnimi se soočamo v pogledu na naravo.
Občutenje neskončno tanke površine, ki nima niti svoje debeline, niti svoje snovne »notranjosti«, temveč zgolj odboj žarkov, ki so omogočili 3D sken, torej res površinskost v najbolj dobesednem pomenu, nam sproža tudi občutek določene krhkosti, rahlosti, povsem odrešene teže telesnosti in materialnosti. V teh zapredkih, ki nam v spominskem okolju dejansko sprožajo asociacije na pokrajine, se tvori nov korak post renesančnega subjektivnega vidika, v katerem se naš svet avatarskih računalniških predstavnikov zgublja v odnosu do realnosti in nas, kot v kultnem filmu Matrica, vedno znova spomni, da se naš svet vedno bolj oblikuje kot koncept, računalniški program, kot površina, katere snovnost se izgublja v času, vedno bolj pa tudi v prostoru.
Jiři Kočica
 
 
Tomaž Ebenšpanger: ISKANJA
Od Vitruvija naprej vemo, da naj bi arhitektura zadostila stabilnosti (firmitas), uporabnosti (utilitas), ter da naj bi dosegla določen nivo oblikovalske skladnosti oziroma kompozicije (venustas). Že desetletja tudi potekajo debate ali forma sledi funkciji, ali pa je morda obratno. Ob razstavljenih skicah pa se lahko vprašamo ali gre lahko pri arhitekturi bolj kot za vprašanja o konkretnih izdelkih za odnos do sveta?
Juhani Pallasmaa pravi, da je »povezava med roko, očesom in mislijo pri risanju naravna in tekoča, kot da bi bil svinčnik most, ki povezuje dve realnosti. Podoba se izoblikuje hkrati z notranjo duševno podobo in s skico, ki jo posreduje roka. Ni mogoče vedeti, kaj je nastalo prej, črta na papirju ali misel oziroma zavedanje o namenu.«
Razstava nam predstavi miselni proces, časovno podobo, zabeleženo kot grafično podobo.
Skupaj z vsemi vmesnimi stranpotmi, morda zablodami. In prav v tem leži vrednost skice. Ob ogledu razstavljenih skic se namreč začnemo spraševati še o lastnih vzgibih, impulzih in miselnih vzorcih. O tem, kako daleč nas lahko pripelje skica, ta zmuzljiva orisana misel - kam nas vodi in v čem nas zavaja. Pa tudi kaj zmore sporočati drugim.
Razstavo lahko razumemo kot ambasadorja prostoročne skice v svetu digitalnih medijev. V svetu v katerem smo se navadili na močne in neposredne podobe, ki nam brez posebnega truda predvsem razkrivajo in nudijo takojšnjo potešitev. Podobe, ki razkrijejo vse, pa vendarle povedo premalo so pogosto prazne. Skica, prav nasprotno, od nas terja več zbranosti, časa, pa tudi napora, tako pri ustvarjanju, kot pri svojem branju. Pri tem pa nam lahko razkriva tudi nevidno. Skica izziva domišljijo in pušča odprte smeri za nadaljnje razmišljanje.
 
VABLJENI!

 

 

Vojko Pogačar je diplomiral na ALU v Ljubljani (1973), bil 10 let zaposlen kot industrijski oblikovalec v različnih firmah (Paloma, Elkom), nato živel 18 let kot samostojni delavec v kulturi, med leti 1992–93 živel in delal v Parizu, postal član DLUM in ZDSLU, združenja likovnih umetnikov Paris – Belleville, umetniške skupine 3H30 (Paris – Bordeaux), član umetniške skupine Ant-Artika (1997), Grupe 8 itd. Leta 1999 je prejel priznanje pomembnih umetniških del za področje industrijskega oblikovanja na ALUO v Ljubljani, postal docent in nato izredni profesor na Univerzi v Mariboru, Fakulteti za strojništvo, na programih Inženirsko oblikovanje izdelkov, Oblikovanje tekstilnih materialov ter na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo na programu Arhitektura. Vsa leta službovanja na UM je bil vodja Laboratorija za inženirsko oblikovanje izdelkov, ki je deloval na mnogih projektih s področja grafičnega in industrijskega oblikovanja za gospodarstvo, preko javnih razpisov itd. Leta 2010 je postal predsednik SZB - Slovenskega združenja za barve, leta 2016 pa prejme Častni doktorat Univerze v Mariboru za konstituiranje programa industrijskega oblikovanja na UM in je istega leta tudi upokojen.


Tomaž Ebenšpanger se je v času študija na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo izobraževal v seminarju gostujočega profesorja, ikoničnega portugalskega arhitekta Manuel Aires Mateusa in v seminarju profesorja dr. Aleša Vodopivca, kjer je leta 2006 tudi diplomiral. Podiplomsko izobraževanje je nadaljeval pri profesorju Glennu Murcuttu v Avstraliji, dobitniku prestižne Pritzkerjeve nagrade za arhitekturne dosežke.
Je višji predavatelj na Oddelku za arhitekturo Fakultete za gradbeništvo, prometno inženisrtvo in arhitekturo, Univerze v Mariboru in dobitnik številnih nagrad in priznanj na javnih arhitekturnih natečajih. S svojim arhitekturnim delovanjem je prepoznan in prisoten tudi v mednarodnem prostoru. Kot soavtor enega najzanimivejših arhitekturnih projektov zadnjih let, ki so povezani z vodo, je bil izbran za objavo v publikaciji Living with Water, ki je izšla ob slovenskem paviljonu na 16. mednarodnem arhitekturnem bienalu v Benetkah.
V okviru biroja Skupaj arhitekti se ustvarjalno posveča arhitekturi, ki sledi ideji občutljivega, zadržanega in premišljenega poseganja v prostor ter verjame v arhitekturo kot umetnost in trajnostni princip..

 
 

 

Naša spletna stran uporablja piškotke, zato, da stran bolje deluje. Z uporabo naših storitev se strinjate, da lahko uporabljamo piškotke. Več o tem